Parva taljanska pridga

Nediža

Bilo je neko nedeljo v poletju 33 leta.

Cerkev S. Lenarta je bila natlačena (takrat je hodilo mnogo ljudi k sveti Maši od vsih farnih vasi).

Zene so stale na levi (a sinistra), možije pa na desni strani; ti mladi so se vstavljali v bližini vrat skozi katerih so se radi izmuknili kadar pridiga se je dolgo trajala.

Mi otroci pa smo stali v prvih klopih odkod smo mogli vse lepo videti: seveda za otroke je vse zanimivo (interessante) kar vidijo, posebno če je v času ki morajo stati mirno, kakor se je moralo stati v cerkvi takrat.

Jas sem bila še otrok tedaj.

Torej, ko v sveti Masi je prišel del (parte) S. Evangelija, gospod Gorenščak se je približal k ograji (balaustra) in, kot po navadi, se pripravil za pridigat.

Ni hitro začel. Malo je pokašljal in: Carissimi cristiani - je djal, in šel naprej z pridigo po italijansko.

Ne znam vam povedati kako mi je bilo v trenutku ki je gospod famoštar dejal: Carissimi cristiani.

Bilo mi je kakor da pred menoi ne bi bil več navadni, pa nepoznan duhounik.

Njegove besede, z katerimi je šel naprej v pridigi, so čudno zvonile v moj pameti četudi sem znala precej govoriti po italijansko (v šoli so nas tako učili) a do takrat, v cerkvi, nisem nikdar slišala drugih kot latinskih in slovenskih besed.

Morda se še nekdo (qualcuno), ki je že v letih, spominja na ta dogodek (avvenimento).

Jaz tega ne bom mogla pozabiti do smrti.