Pre Luigi Clignon

(Ščigla 1859-1942)

CLIGNON Alojžij, duhovnik, rojen 27. januarja 1859 v Ščiglah pri Podbonescu, umrl prav tam 30. novembra 1942.
Oce Jožef, kmet, mati Marija Crisnar. Po gimnaziji in bogoslovju v Vidnu je bil l. 1882 posvečen v duhovnika.
Eno leto je bil kaplan v Viškorši v Karnajski dolini, pet let v Čeneboli, končno kar 44 let v Arbeču (1889-1933). Zadnja leta je preživel v rojstni hiži v Ščiglah.
J' prvi svetovni vojni l. 1916.
Je bil osumljen "avstrijakanstva", aretiran z drugimi slovenskimi duhovniki (Giobatta Cruder, kaplan v Roncu in Peter Cernotta, kaplan na Lesah) in interniran v Firence, nato v Stra pri Benetkah. Rešil gaje videnski nadškof Anastasio Rossi, ki ga je zelo cenil.
Klignon je imel močan in trd značaj, ki je prišel do izraza predvsem v številnin sporih s Črnovršanji.

Bilje dober pridigar, zato so ga sobratje pogosto klicali pridgovat po drugih župnijah in kaplanijah nadiških dolin.
Zbiral je pravljice, pisal in bral prigodnice ob raznih priložnostih.
L. 1921 je izdal v Čedadu drobno knjižico Križova pot, ktera se moli v cerkve S. Andrej v Erbeču. "Klinjonova knjiga je edina beneška, kar jih poznam, ki uporablja v največji meri govorjeno, živo narečje; vpliv knjižne slovenščine je omejen napisavo nekaterih cerkvenih izrazov. V njem je njena največja cena) (Pavle Merku).
Vse Klinjonove zapise je odnesel Anton Cuffolo (PSBL, 1,209-211) in se ne ve, kje so zdaj (pričevanje Klinjonovih sorodnikov avtorju tega clanka).

Prim. A. Cracina, I1 giubileo d'oro sacerdotale di don Pietro Cernoia, Gorizia 1964, 16;
P. Merku, Petdesetletnica "križove poti" A1. Klinjona, Jezik in Slovstvo 1971-72, 38-39 s sliko naslovne strani in XIV postaje:
P. Guion, La gente delle Valli del Natisone, Udine 1974, 43 (slika);
A. Kufolo, In večno šumi Nadiža, Mladika, Trst 1981, št. 10, str. 128-l29; O.N., A.K., Družina (Lj), 1982, št. l;
E.C. (Emil Cencig), Zgodovina in življenje beneških vasi - Čenavarh,
DOM 1982, št. 3, S. Pon. (Luciano Chiabudini), Zgodovina in življenje beneških vasi - Laze, DOM, l981, št 4, st. 8.

Luigi CLIGNON (Cicigolis di Pulfero 1859-1942), fu consacrato sacerdote nel 1882.
Prestó servizio come cappellano per un anno a Monteaperta, per cinque anni a Canebola e per ben 44 anni ad Erbezzo.

Durante la prima guerra mondiale, nel 1916, fu arrestato assieme ad altri sacerdoti sloveni per l'accusa di essere "filoaustriaco" e venne deportato prima a Firenze e poi a Stra presso Venezia. Fu liberato grazie all'intervento di mons. Anastasio Rossi arcivescovo di Udine che lo stimava molto.

Don Luigi Clignon fu un ottimo predicatore e proprio grazie a questa dote era conosciuto nelle altre parrocchie e cappellanie delle Valli del Natisone.
Raccoglieva pure favole e racconti.

Nel 1921 pubblicó a Cividale il libretto intitolato "La Via Crucis che si prega nella chiesa di San Andrea ad Erbezzo".
Questo libretto é l'unico, tra quelli pubblicati in Benecia, scritto interamente nel dialetto sloveno parlato in loco. Tutti gli scritti di don Luigi Clignon sono stati raccolti da don Antonio Cuffolo ed ora se ne sono perse le tracce.

Pre Luigi Clignon iz Šcigli

"Gaspuod Buog ga je biu nenavadno obdariu na fizičnem an na moralnem, takuo de je on postau adna med te narbuj uglednimi osebami cele Benečije".

S temi besiedami, pisanimi na lažanskih farnih bukvah, je g. Anton Cuffolo narisu našega rojaka g. Pre Luigja Clignona, katerega se tele dni spominjamo ob petdeseti oblietnici njegove smarti.
An ries bi se na mogluo lieuš stisnit u štierih besiedah, podobo an dielo telega našega pastierja, ki je za duhouno an telesno rast suojih judi tarpeu preganjanje an krivice prez se uklonit. Naj na bo čez miero, če tle ponavjamo težko resnico:
odkar se je Benečija izbrala kot suojo daržavo Italijo lieta 1866, naši duhouniki, ki so branili u cierkvah an na javnin suoj an naš materin izik, so bli zatuo napadani kot nobedan drug.
Za sigurno, kar naši te stari so podpisa1i "SI" na tistin plebišite, se nieso tuolega ne želieli ne čakali.

Pre Luigj se je rodiu u Ščiglih, v tenčasnin kamune Tarcet, potle Podbuniesac (an jutre Špietar?) na dan 27 ženarja lieta 1859, v hiši kumetu an mlinarju, ki po domače je klicana Zarnažova.
Priimek Clignon (Klinjon) ga nosejo vič ku adna družina u Ščiglah, npr. Breškonovi, Drejcovi, Klinjonovi donas Cont an Čiukici, ki so ratal Manzini.
Tan od Drejcovih se je partiu za zeta adan Clignon u Tarcet, tam kier donas so #e dvie družine s tem priimkom (Vančonovi an Lucini).
Na muoj um, priimak je endemičen ad vasi sa prestor, kier je star prehod čez Nedižo do glaune cieste Čedad - Kobarid, se klice Tan za kline an hiša pre Luigja je bila zidana u koncu vasi, dol na puoju, skrajan uoznice če za Klin; od tega Klinjon?

Pre Luigi je biu navuod duhounika pre Ivana Clignona, ki je biu kaplan u Lazih u prejšnjin stuoletie.
Študju je u uidanskin seminarje an dol je biu posvečen za duhounika lieta 1882.
Parvo mašo jo je pieu u Lazih, biu je kaplan u Viškorši, u Čenieboli an 44 liet je služu u težki Arbeški kaplaniji, k kateri je tudi Čenavarh spadu.

U cajtu parve uojske, zatuo ki je pridgu an molu po slovensko, italijanski uficiali, ki so bli ato na frontu, so ga zadali kot austrijakanta an je biu zapart u Padovi.
Riešu ga je padovanski škof mons. Pelizzo, njega dobri parijateu.
Po uojski so se ble reči nomalo pomerile pa, kar lieta 1933 je bila prepoviedana u cierkvah božja besieda po slovensko, zauojo usakdanjih prepirju s civilnimi oblastmi pre Luigi, trudan an ražalvan, se je umaknu v suojo rojstno vas kjer je biu zgradiu novo hišo blizo te stare. Tenčas je biu 73 liet star.
Domači so zlo skarbieli za anj, zatuo ki zadnje lieta je biu bolan an skarb ga je uliekla u Arbeč: "Me kličejo karstit, me kličejo za sveto oje", so ble njega pomote u zadnjih cajtih.

Parlietni vašcani se še dobro spominjajo telega moža, ki, celih je biu star an opart na palci, je rauno hodu.
Na glavi je nosu adan vesok klabuk, ki je uzdigavu še vič njega postavo.
Tudi jest se ga zmišjan, posebno kar smo otroc hodil po koledo za novolieto alpa po hliebčice za Vahte. Sedeu je skrajan adnega velikega zidanega furnela, tu adnin kandrejone an tan na oknu, ki je gledalo dol pruot dolini na tekočo Nedižo, so bli stasani giorna1i an bukvaca "Strolic furlan".
Rad je poslušu naše molitve an piesmi an nas je use osebno obdariu z dromnimi sudiči. Umaru je 30 novemberja 1942, na dan Svetega Štandreža, kateremu je posvecena arbeška cierku, ki je bila njega skarb tarkaj liet.

Pogreb je biu u Lazih na dan 2 dicemberja.
Udeležilo se ga je 23 duhouniku, med njimi Čedajski kalunihi Gorenszach an Petričič.
Mašavu je špietarski famuštar mons.
Bertoni, pridgu je u cierkvi g. Jošef Chiacig iz Tarčmuna an u britufe je poviedu ganljive besiede nejga velik parjateu g. Anton Clemencig, poznan tudi kot kaplan od alpinu pod uzdevkan pre Antoni di Val (Podcierku).
On je spomeniu neštetim judem, ki so bli paršli od cele doline, kajšan poznan pridgar je biu pre Luigi, s kajšno posebno oratorijo an močnin glasan je znu ujet pozornost vierniku, po slovensko v domačih vaseh, po laško v raunini.
U Lažanskin farnin arkivje, so ohranjeni rokopisi po slovensko an po laško teh pridgi, katerim pa mankata glas an živi duh, ki sam pre Luigi jin je znu dat.

Križova pot

Napisu jo je pre Luigi v Arbecu

Taržažki prof. Pavle Merku, je pisu lieta nazaj, od slovenskih pridgi pre Luigja Clignona an je tudi predstavu adne bukvaca, ki sam duhounik je biu dau tiskat.
V bukvacah, je biu pre Luigi prepisu križovo pot, ki se jo mole u Arbeču.
U niešni parložnosti san uprašu rauno profesorja Merkuja, al bi bluo mogoče imieti na posodo bukvaca pa on me je jau, de edini izvod, po svojin znanju, se hrane u biblioteki seminarja u Lubjani.

Takuo, upraši če, upraši san, se je zgodiu cudež tan u Lazih, par hiši, u kateri se je rodiu pre Natale Moncaro.
"Je use pobrau gaspuod Cuffolo an po potresu san pejala dvie karjuole gnjilih bukvi du Batun (Lašajnski patok). Tu hramu ki je biu stuoru zazidat gaspuod, nie pru nič an je tudi nevarno stopit notar, kier daske an trami so zagnite", me je donašnja gaspodinja vljudno poviedla. Prosu san jo, naj me usedno pusti le pogledat notre u zapuščeno hramuje.
Gor na solarje, tan pod adno staro an gnjilo kartonovo valižo, miez niešnih starih gjornalu, so me se parkazale ne tri bukvaca.
Med telimi, ja med telimi je bila tudi "Križova pot, ktera se moli u cerkve S. Andrj u Erbeču". Majhana rieč je bila, pa veliko veseje me je dala.

Zaki so bukva important za nas?
Zatuo ki so te parve tiskane u našin slovenskin dialete. Bukvaca so velike 12 x 17,5 cm an skupno štejejo 23 strani.
Tiskane so ble u Čedade, tipografia fratelli Stagni lieta 1921.
Usaka stran ima molitve, ki se molejo pred te štiernajstimi postajami križove poti.
Potle so molitve, sklep an lauretanske litanije.
U koncu je podpisan Aloyzij Clignon - kaplan.

Molitve so zlo lepuo zložene an so parbližno take, ki smo jih molili u naši cierkvi na velik petak.

Kar se grafije tiče, da tu uoč, de skarb pre Luigja je bila olajšati branje, suojin viemikan, ki nieso poznali slovenskega izika.
Puno je tiskarskih napak, kar pomeni, de gaspuod nie meu u rokah "bozze" za jih popravit an takuo na kopertini je zgrešeno ložena strešica tan na "v" namest na "z", na besiedi "krizova".

Dovoljenje za tisk sta dala "Joan" Trinko an generalni vikar videnske nadškofije msgr. Luigi Quargnassi.

Troštamo se, de bi bluo mogoče ponatisnit popravjene bukvaca an jih aršerit med našimi vierniki, de ostane živ tudi spomin na takuo uriednega sina naših dolin.