Monsinjor Valentin Birtič Zdravko

Monsinjorja Birtiča mi Beneški Slovenci poznamo kot pesnika, kajti ob raznih prilikah, predvsem ob novih mašah, je rad recitiral svoje pesmi.
Pri ojcetah je sredi praznovanja vstal in nam z močnim glasom in velikim poudarkom predstavil svoje delo. Kot takšnega ga poznamo, kot pesnika in duhovnika, ki v sebi premišljuje in iz sebe da, kar notranja moč na dan potiska.

Valentin Birtič-Zdravko se je rodil v Roncu nad Podbunjescem 20. decembra 1909.
Postal je duhovnik leta 1933 in služboval kot kaplan v Reziji, Marsinu in potem kot župnik v Dreki. Pred nekaj leti je bil imenovan za kanonika v čedajskern kapitlju.
In v Cedadu danes izvršuje svojo službo, posebno kot spovednik naših domačinov.

Monsinjor Birtič je tenkocutna duša; celo življenje je posvetil Bogu v prid svojega ljudstva.
Ti dve hesedi, Bog in ljudstvo, sta ga spremljali vsak dan njegovega že dolgega življenja.
In skrb za Boga in za ljudstvo ter ljubezen do rodne zemlje sta prisotni kot vir in moč in navdih njegovih pesmic.

Gre za pesmi, ki jih je msgr. Birtič zložil, da bi se veselo združil z novomašnikom, z zlatomašnikom, da bi hrepenel po domu, da bi trpel s svojim ljudstvom, da bi izkazal svojo ljubezen do nediške zemlje. Ni treba, da iščemo v njih umetniške težnje, ker to ni namen niti želja našega pesnika.

Kar moramo iskati v njih in kar lahko najdemo, je izraz človeka, ki živi za svoje ljudstvo, ki trpi z njim; človeka, ki je zaljubljen v lepote nediških vasi, mogočnega Matajurja in čiste Nediže;
človeka, ki vidi v lipi znamenj slovenstva, v kostanju pa moč in radodarnost;
človeka, ki je duhovnik in se zato veseli nove maše mladega duhovnika in hvaležno poje svojo pesem zlatomašniku, ki je živel za bližnjega;
je izraz duhovnika, ki trepeta za svoje ljudi, ki trpi za izseljence in joče nad osamelimi vasmi.

Vse to najdemo v teh pesmicah. Beneški Slovenec vidi in čuti v njih željo, da Benečija ne bi umrla, ljuhezen do njenih lepot, modrost za pravo življenje, veseije za kar se dobrega odpira, skrb za ohranitev našega jezika, opozorilo, da bi vera ne izginila.
Zato smo danes msgr. Birtiču zelo hvaležni. In ko prihaja na dan ta zvezek, mu voščimo, naj nam njegova pesniška žila daje še naprej tako ciste in osvežujoče vode.
Mi jo potrebujemo za našo Benečijo. Ko veselo pozdravljamo prihod teh pesmi, vidimo v tem znak življenja in upanja za sedanjost in za bodočnost.

š