Sonce ustaja an zahaja

Tle u naših dolinah
sonce ustane na briegu z nin krajan
an se polegne na briegu na tin druzin.

Kar san biu majhan san pensú:
- Na more bit!
Sonce bi mielo ustajat
na varh doline
an zahajat na koncu doline.
Zakí gre takuo u luhtu za ustat
an še buj za zahajat? -
Me se nia splačuvalo.
San teu de sonce bi ustajalo gor od Stupce
an zagajalo dol pruot Čedadu, ku uadá!
An še buj pozime san se žalvu:
- Zakí sonce ustaja takua nizko
an zagaja nastran še buj dol? -
An še:
- Zakí poliete ustaja na Matajure
an zahaja na Kraguajnco? -

Nia bluo moč tu muoji pamet
ušafat pravo pot
za zastopit kiak.

Potlé, buj naprei u lietah,
kar san se zabu na tele naviednosti,
še venč kuištjon
j začela cviblat tu muoji glav:
- Zaki ni človieki pravejo no riač
an drugi človieki pravejo na obarno?
Zakí dnin gre pru na stvar
an druzin glih ta stvar nadleguje?
Na more bit!
Pa je takua!!!
Nale ki tele poluoženje
so strup naših dolinah.-

Na zadnjo,
kar san ratu parlietih
san se podau.
- Bod par mieru, -
san se jau,
- nia kaka
pruot vietru scat!!! -

Sa, ki san star,
pensan:
- J rias: se na more pruat vietru scat,
ma se poscat j triaba!!! -