Kuštne lesice!

San guoru sam sabo tan u hóst
an san se zagrievu.

-Poslušajtame! -
san ueku,
- Poslušajta ka van povian,
poslušajta muoje besiede! -


Na kuštna lesica sej oglasila:
- Ka se jezeš, ka se zagrievaš,
ki cviblaš?
Tiste so mojé besiede
ne tojé!
Pustijih zmieran,
pustijih mené,
ki vian ki dielat z njim!-

- Poslušajme. -
san zaueku.
Na zamier,
ma arjujen de me boš lepuo čula
an de me boš zastopila:
nieso tuoje,
so naše besiede.

Stuo an stuo liet
so se odmievale po dolinah
an jest sa uriščen:
- Poslušajta!
Poslušajta hosta,
poslušajta patoki,
poslušajta hribe,
poslušajta doline,
poslušajta zvine,
poslušajta tiči:
na metajta čeu tla našo bogatijo.
Sprimitajo,
nuctajo,
omústajo, če četá,
ma spoštuvajtajo
takuo ki gre
an, seviede,
jubitajo,
takuo de usí na koncu
jo spoznajo za kar je. -

Na tuole,
tiči
so začel piet po nediško,
žvine so odmievale njih glas
an so se te te menale po našin.
Use j bluo ku gu zemskih nebesah.

Lesica
j zavihnila rep
an sej spremenila ,
špotlivo,
čeu host.