Boš mama

Za ka me utiekaš?
Za ka me se skrivaš?
Za ka se partajaš
samuo de te na ušafan,
kar te čen dat za iest?
Lietan za tabo
an te na moren dotéč.

Ankrat si ti letala za mano,
si hodila iest
gor na muojo rokó.
Oh kuo j bluo lepuo ugrevat
tiste marzle nožice,
ki so me objemale parste,
an gledat
tu tuoje frišne očaca!

Sa sme zapustila
an ist na nič moren
za te nazaj obsienčat.
Kajšan drug te je!

Primavera j sbudila
tuoje stare potriebe:
boš mama!
Na mormo vič
se te tegá tolit.

Tu tuoj pič,
ogarnjen s tuojo plumo,
boš rodila
tuoje minene tičace,
ih boš brez mené cerala.
Me ih na pokažeš.
Kar bojo godní,
ih popeješ deléč u host.

Samuo potlé,
morebit,
se uarneš
an boma nazaj pariudna.

Ma sa
ist san zatamorjen,
se na moren potalažt:
ti,
ti, sničica mojá,
ti boš mama!