Bórovič
So se spregnile
rože
dol do tleh
tisto nuoč:
slana ih je umorila.
Tapod lobjo
Bórovič j ležú
ku nimar polegnjen
na njegá listnjak.
Tisto jutro,
ku rožice,
kar sonce j ustajalo,
on nia ustú.
Otroc
so šli gledat
al in je spledu cajnce.
Cajnce so ble lepuo položene u rijo,
ma Bórovič nia prasu
dvie palanke za nje,
je ostú spregnjen na listnjake ku rožice.
Otroc
so zastopil
de Bórovič j šu u nebesa,
za plest košiče
an cajnčice
otročičan
gu Tamica.
nš